Že kmalu po praznični nedelji, 6. septembra 1868, ko se je na takratnih žalskih travnikih odvijal II. slovenski tabor, kjer so med drugim zahtevali Zedinjeno Slovenijo in uvedbo slovenskega jezika v vse šole, urade in cerkve, se je ne samo v Žalcu, temveč tudi po drugih krajih Spodnje Savinjske doline razcvetelo društveno življenje. Ustanavljati so se začela razna bralna društva, čitalnice, kulturna društva, športna društva, humana društva in gospodarske organizacije. Med te potrebne in dobrodošle človekoljubne organizacije štejemo tudi 13. februarja 1881 uradno ustanovljeno Požarno brambo Žalec.
Žalski rodoljubi so se že prej večkrat sestajali in razpravljali o ustanovitvi gasilske organizacije v Žalcu in tudi že vložili vlogo s statutom za ustanovitev Požarne brambe v Žalcu Cesarsko kraljevem (C. kr.) namestništvu v Gradcu. Ampak, ker je bila vloga s statutom pisana v slovenskem jeziku, jo je C. kr. namestništvo zavrnilo. Končno je na ponovno vlogo, ki je bila tokrat pisana v nemškem in slovenskem jeziku C. kr. namestništvo v Gradcu z odlokom iz leta 1880 dovolilo ustanovitev Požarne brambe v Žalcu. Za načelnika je bil soglasno izvoljen Janez Hausenbichler, za njegovega namestnika pa Josip Širca. Anton Petriček je bil izvoljen za tajnika in blagajnika. Za četovodji sta bila izvoljena Josip Lorber in Rudolf Žuža, za namestnika pa Jakob Janič in Josip Žigan.
Zapisniki sej, so bili na začetku pisani v slovenskem in nemškem jeziku. Janez Hausenbichler je ostal načelnik Požarne brambe do leta 1888, ko je postal župan. Na čelu brambe ga je nadomestil Josip Širca. Oba, tako Hausenbichler kot Širca sta želela poslovati samo v slovenskem jeziku. Kot žalski župan je Janez Hausenbichler, takoj po prevzemu funkcije, začel uradovati samo v slovenščini. Enako mu je sledil tudi Josip Širca s poveljevanjem v slovenskem jeziku. Pri tem je sestavil majhno knjižico, ki jo je uporabljal pri slovenskem poveljevanju. V času hudega avstrijskega raznarodovalnega pritiska je naletel na velik odpor. Zapisnik pri tem pravi: »…četa je zmajevala z glavami in nejevolno zrla na načelnika, zaslišavši prvo povelje POZOR. Pa to ga ni uplašilo. Z odločnim glasom je poudarjal, da se bo poveljevalo odslej v slovenskem materinem jeziku, a kdor noče se temu ukloniti, naj raje izstopi…«. To je vodilo v krizo, saj je bilo kar nekaj izstopov, ampak je ostalo pri slovenskem poveljevanju. Leta 1897 so Slovenski prostovoljni gasilci ustanovili Zvezo Slovenskih požarnih bramb za takratno Spodnje Štajersko, za sedež te zveze so določili Žalec.
V to zvezo se je včlanilo 63 takratnih Požarnih bramb Spodnje Štajerske. Nemško nastrojene Freiwillige Feuerwehr niso mogle biti članice Zveze Slovenskih požarnih bramb. Tako je Žalec postal zibelka slovenskega gasilstva. Za prvega načelnika te zveze je bil izvoljen Josip Širca, ki je bil takrat tudi načelnik Požarne brambe v Žalcu. Načelnik je ostal do 1911, ko ga je nasledil dr. Rihard Bergmann. Ta je zvezo vodil do združitve v Jugoslovansko gasilsko zvezo v Ljubljani, leta 1919; postal pa je tudi njen prvi podstarosta.
Ustanovni občni zbor zveze je bil 30. oktobra 1898, takrat so tudi sprejeli sklep, da izdajo slovenski vežbovnik za gasilce. Nalogo je prevzel Josip Širca in v sodelovanju z bratom Friderikom Širca ter tajnikom zveze Ivanom Kačem- Savinjskim sestavil Vežbenik zveze slovenskih požarnih bramb na Spodnjem Štajerskem, ki je izšel julija 1899. Knjižica je doživela ponatis že leta 1908. Po tem učbeniku so vsa v zvezo včlanjena društva vpeljala slovensko poveljevanje.
Leta 1904 so v Ljubljani ustanovili Zvezo slovenskih gasilskih društev za vso Slovenijo. Tako so se tudi takratne požarne brambe preimenovale v Prostovoljna gasilska društva ali čete. Josip Širca in dr. Rihard Bergmann pa sta postala predstavnika žalskih gasilcev.
Eden največjih požarov v Žalcu je bil vsekakor požar Hmeljarne v noči s 14. na 15. januar 1960. Objekt je stal nasproti stare osnovne šole in železniške postaje Žalec. V času požara je bilo v njej polno uskladiščenega hmelja. Kljub velikemu trudu gasilcev pa je Hmeljarna pogorela.
Septembra 1979 so položili temeljni kamen za izgradnjo novega sodobnega večnamenskega gasilskega doma. 19. oktobra 1980 pa je bilo že slavnostno odprtje.
V zadnjem času Prostovoljno gasilsko društvo Žalec nadaljuje s svojim delom in poslanstvom, nakupi potrebne sodobne opreme, nakupi gasilskih vozil, med katerimi izstopa gasilsko vozilo z lestvijo, s katero rešujejo in gasijo požare na višjih objektih v celotni občini Žalec in na območju Gasilske zveze Žalec.
Ob visokem jubileju jim čestitamo in želimo, da bi jih čim manjkrat klicali »na pomoč«.
