Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
30. decembra 1904 se v Kotljah rodil Ivan Kuhar, kulturni delavec, kmet in aktivist NOB. Umrl je 26. junija 1944 na Preškem Vrh.
Bil je gospodar na Prežihovi bajti. Osnovno šolo je obiskoval v Kotljah. Potem se je vpisal v kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju, šolanje pa je nadaljeval v Ljubljani in tam dokončal zadružno šolo. Nato je preostanek mladosti preživel v boju za vsakdanji kmečki kruh, saj je bil v tem času edina pomoč materi in očetu pri delu na bajti – bratje so bili namreč že po svetu vsak po svojih opravkih in nalogah. Hitro je osebno in politično dozorel, spoznal krivice velikosrbskega režima in se družil s socialno naprednimi razgledanimi ljudmi.
Leta 1930 se je poročil z Merkačevo Lojzko (Alojzijo Sekol, 1904 – 1980). V zadnjih letih pred izbruhom 2. svetovne vojne je poleg kmetovanja opravljal tudi uradniške posle v hranilnici, ki je imela sedež v gostilni Millonigg.
Prežihov Anza je sodeloval pri kmečkem prazniku v Kotljah julija 1937, ki ga je organizirala Živinorejska in pašniška zadruga Uršeljska planina s sedežem v Kotljah ob 10-letnici svojega obstoja. Že v dopoldanskih urah so se pričele priprave za popoldanski spored, za krstno uprizoritev njegove igre v štirih dejanjih »Koroška kmečka ovset v Mežiški dolini«. Igro je zrežirala učiteljica Vida Kuhar, ki je bila zaradi komunističnih idej pri oblasteh slabo zapisana in zato kazensko premeščena v Kotlje. Za uprizoritev je bilo veliko zanimanje, saj so se okrog 14. ure začeli zbirati kmetje in delavci iz vse Mežiške doline, prireditev pa se je odvijala na bližnjem Štalekarjevem dvorišču.
Leta 1938 so v Našem domu objavili njegov prispevek »Kose svitle smo sklepali«. V lepem, rahlo literarizirajočem jeziku je opisal travniško košnjo pri Prežihu z vsemi narodopisnimi posebnostmi tega področja (s pesmimi, delovnimi in zbadljivimi navadami za kratek čas, klepanjem kos in načinom prehranjevanja med košnjo).
Ko so Nemci zasedli naše kraje, je bil Anza v starojugoslovanski vojski; njen razpad je dočakal na Grosuplju. Ko je okupator začel vztrajno in načrtno preganjati zavedne Slovence, je Kuharjev Anza takoj vedel, kje je njegovo mesto. Že leta 1942 so ga aretirali in je štiri mesece preživel v zaporih v Begunjah na Gorenjskem. Tu so ga zasliševali, pretepali in mučili, dokler se ni izčrpan, toda zadovoljen vrnil domov k družini. V svojem prepričanju ni popuščal in je sodeloval v pripravah za ustanovitev Osvobodilne fronte na Stražišču in v Kotljah. V tem času je bil eden najbolj znanih aktivistov OF in obveščevalcev za svoje območje. Ko so se v Mežiški dolini pojavile prve partizanske enote, je bil z njimi vseskozi na zvezi. Domačija pri Merkaču, kjer je bila doma njegova žena, je bila znana partizanska javka »Pod lipo«. Že zaradi Vorančevega političnega delovanja je bil priimek Kuhar s strani okupatorja osovražen. Zato so nemški policisti 26. junija 1944 vdrli k Prežihovi bajti in njegovo mater odvlekli na Rimski vrelec in nato naprej na Prevalje, njega pa umorili v globači tik pod bajto. Domači njegovega groba dolgo niso našli, slučajno ga je šele 9. maja 1946 odkril Anton Gorenšek, p.d. Lužnik, ko so v Prežihovem gozdu sekali les. Na mestu, kjer so našli njegovo truplo, so borci 14. maja 1978 postavili nov spomenik.
Žal je Ivan Kuhar živel prekratko, da bi lahko uresničil vse svoje sanje. Četudi se ni dvignil čez vrhove, kot njegovi bolj znani bratje Lovro, Alojz in Avgust, je nedvomno tudi on storil za domači kraj in za domovino toliko, da mu lahko brez omahovanja pripišemo vsaj epitete, da je bil razgledan kmet – humanist, patriot – borec za lepši jutri in tihi ljubiteljski kulturni delavec.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kuhar-ivan/
Priporočamo tudi:
Bratje Kuhar – “Prežihovi pobi”
