Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
21. junija 1931 se je v Subotici rodil Janez Boljka, slovenski kipar, slikar in grafik. Umrl je 20. avgusta 2013 v Ljubljani.
Boljka je leta 1956 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je končal tudi podiplomski specialistični študij grafike pri Riku Debenjaku (1961) in kiparstva pri Karlu Putrihu (1959). Izpopolnjeval se je v Evropi in na potovanjih po vsem svetu. Umetnik je ostal zvest kot prebivalec in ustvarjalec v svojemu mestu, Ljubljani, v kateri je bil aktiven od diplome naprej in vse do konca življenja. Ljubljani je zapustil največ javnih del. Janez Boljka je bil nečak slovenskega slikarja Mihe Maleša in oče slovenskega slikarja Mihe Boljke.
Boljka je postal znan širšim kulturnim krogom s svojim železnim kiparskim ciklusom, varjenjem kosov odpadnega železa in starega orožja v nove oblike, kar je dobilo številne posnemovalce. To poglavje njegovega dela je zabeleženo na filmu. Uveljavil se je s pionirskim modeliranjem kipov iz aluminija in vzporedno s serijami figur stebrastih Ribničanov – krošnjarjev, ki jih je oblikoval iz različnih materialov. Veliko je sam vlival v bron v ateljeju v Rožni dolini in v različnih livarnah. Delal je glinaste modele, modele iz stiroporja ali iz kiparskega voska. Nadaljeval je ustvarjanje različnih motivnih serij, ki so več desetletij spremljale njegovo delo in niso podlegale modnim slogovnim strujam.
Večja serija, predvsem v mali plastiki, s katero se je intenzivno ukvarjal od sedemdesetih let naprej, so sedeče figure posameznikov, parov, včasih pogreznjenih v velike fotelje in s poudarjeno erotičnimi atributi. Priljubljeni so njegovi akti, zlasti ženski torzi. Ukvarjal se je s figurami, ob katerih je v podstavek vtisnil njihovo senčno reliefno podobo. Oblikoval je raznolike stoječe figure, posebej serije slikarjev. Te so pogosto zaznamovane s paleto (pretežno R. Jakopič in G. Stupica). Podobne so figure saksofonistov, raznovrstne podobe pisatelja Ivana Cankarja z značilnimi brki in krizantemo. Pogosta so Cankarjeva poprsja v različnih velikostih in z različnimi atributi.
Priporočamo: O postavitvi spomenika Ivana Cankarja v Ljubljani.
Kasneje se je intenzivno posvečal različnim živalskim podobam: nosorogom, konjem, opicam, bikom, jaguarjem, redkeje psom, pticam, zlasti sovi. Večinoma so živalske figure samostojne, včasih so izdelane v parih, redko v večjih skupinah (npr. opice). Neredko se človeške figure povežejo z živalskimi glavami. Ena njegovih večjih in popularnih bronastih figur v javnem prostoru je bivol ob vhodu v ljubljanski zoološki vrt. Znotraj vrta je dodatna serija različnih živali. Kipar je tudi soavtor podobe nacionalnih simbolov, najprej kovancev za slovenski tolar, kasneje posameznih slovenskih evrokovancev. Njegovo bronasto Pieta je ljubljanska nadškofija oktobra 2000 podarila papežu Janezu Pavlu II ob romanju v Rim.
Prvo javno bronasto kompozicijo so mu že leta 1959 postavili v jedru Ribnice. Partizanska družina stoji ob mostu, ki pelje do gradu. Ljubljano, glavno mesto Slovenije, krasijo številni njegovi javni spomeniki: najstarejši in največji je veliki spomenik žrtvam NOB na Žalah (1965, arhitekt Fedja Košir), kasnejši je valjasti spomenik dobrovoljcem 1. svetovne vojne na Dvornem trgu, postavljen 1980 (arhitekt Nikolaj Bežek, prestavitev Matej in Vesna Vozlič). V središču mesta so še Jakopičev doprsni kip pred Jakopičevo galerijo, reliefi Alojza Gradnika v Župančičevi ulici, Jožefa Petkovška na enako imenovanem nabrežju ali abstraktna kompozicija pred Moderno galerijo. Več je dekorativnih kipov, od Ribničana s krošnjo pred nekdanjo stavbo Smelt do nadnaravno velike Atomske Venere na dvorišču iste palače. Manjši zmaj krasi vodnjak (pitnik) v Trubarjevi ulici, ribe so na stenskem vodnjaku v Nazorjevi ulici, z reliefom načrta je okrašen spomenik Lattermanovemu drevoredu v Tivoliju, bik ali bivol pred vhodom v ljubljanski Živalski vrt, itd. Na Filozofski fakulteti so na steni hodnika njegovi portretni reliefi umetnostnih zgodovinarjev: Vojeslava Moleta, Izidorja Cankarja in Franceta Steleta. Za Goriška Brda je leta 1961 oblikoval dvostranski relief, spomenik narodnoosvobodilnemu boju, ki stoji pod razglednim stolpom v Gonjačah in je skupaj s stolpom in lokacijo eden izjemnih spomenikov v državi, brez patetičnih figur in simbolov.
Kot grafik se je Boljka najprej uveljavil z značilnimi grafikami ljubljanske grafične šole z abstraktnimi motivi v rjavih tonih, za tem z avtorsko prepoznavnimi sitotiski novo konstruiranih Železnih mest, figur ljudi, Atomske Venere in posebej podob različnih živali. Pogosto je motivika ali detajli podobna njegovim kipom in skicam. V zrelem obdobju se je, z novimi tehničnimi možnostmi, vrnil k slikarstvu in razvijal svojo motiviko z novimi, barvno izrazitimi poudarki.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Boljka
Priporočamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019770/
