29. aprila 1865 se je rodil Maks Fabiani, arhitekt in urbanist

Med letoma 1882 in 1887 je obiskoval dunajsko Politehniko, oddelek za arhitekturo. Pred diplomo je bil asistent pri prof. arh. Richardu Edlerju von Löweju na katedri za arhitekturo graške Politehnike. Diplomiral je 13. februarja 1892. Med 15. 3. in 15. 8. 1892 je bil zaposlen kot arhitekt na oddelku za gradbeništvo na notranjem ministrstvu. Istega leta se je potegoval za štipendijo Carlo Ghega Združenja avstrijskih arhitektov in inženirjev. Štipendija mu je omogočila, da je študijsko potoval po Italiji, Grčiji, Turčiji, Mali Aziji in severnoevropskih državah. Na povabilo arhitekta Otta Wagnerja je Fabiani dve leti delal v njegovem ateljeju ter sodeloval pri nastajanju njegovega znamenitega dela Moderna arhitektura (1895). Leta 1896 je na Dunaju odprl lastni atelje, ki je deloval do leta 1917. Postal je asistent pri profesorju Karlu Königu na katedri za kompozicijo Visoke tehnične šole na Dunaju (1896–1910). Na dunajski Tehnični visoki šoli je 12. novembra 1902 pridobil doktorat iz tehničnih ved za urbanistične načrte Ljubljane in Bielskega. Imenovan je bil za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda. 1. decembra 1910 je bil imenovan za izrednega profesorja ornamentike in oblikovanja interjerja na Tehnični visoki šoli na Dunaju.

V tem obdobju je Fabiani dosegel svoj vrhunec. Dobival je prestižne projekte: leta 1898 je uredil paviljon Treh komisij na razstavi ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa; na svetovni razstavi v Parizu leta 1900 je za ureditev sprejemnega paviljona v Avstrijskem paviljonu prejel Grand Prix; leta 1906 je bil imenovan za vodilnega arhitekta Imperialne kraljevske razstave v Londonu; naredil je načrte za vilo prestolonaslednika Franca Ferdinanda na Brionih ter pomagal pri preurejanju gradu Konopište; bil je ustanovni član Društva avstrijskih arhitektov (1904), predsednik avstrijske Zbornice inženirjev in arhitektov (1904-1907), dopisni član društva Urania … Prejel je niz pomembnih odlikovanj.
Po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu leta 1914 so Fabianija vpoklicali v vojsko.
Leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja za arhitekturno kompozicijo na Tehnični visoki šoli na Dunaju in za predstojnika Katedre za arhitekturo.
Decembra 1917 je odšel v Gorico, kjer se je zaposlil v Uradu za obnovo Gorice in Gradišča ob Soči. Prevzel je vodilno vlogo arhitekta in urbanista pri obnovi območja Goriške, Posočja in Krasa. Leta 1918 je odpl lastni atelje v Gorici, kjer je deloval do leta 1962.
V začetku leta 1919 je Fabiani zavrnil vabilo, da bi nadaljeval delo profesorja na Tehnični visoki šoli na Dunaju. Leta 1920 so ga vabili za profesorja v na novo ustanovljenem arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete ljubljanske univerze, ampak je tudi to vabilo zavrnil. Istega leta ga je italijanska oblast odpustila iz goriškega urada za obnovo. Ker je primanjkovalo strokovnjakov, je nadaljeval s svojim delom, ampak svojih načrtov ni podpisoval. Med 1919 in 1925 je poučeval umetnostno zgodovino na liceju Viktorja Emanuela III. v Gorici. Imenovan je bil v Komisijo za cerkveno umetnost v Goriški provinci, bil pa je tudi častni nadzornik za lepe umetnosti. Med letoma 1935 in 1945 je bil župan Štanjela. Leta 1947 se preseli v Gorico. Leta 1952 mu je Dunajska univerza ob 50-letnici opravljenega doktorata iz tehničnih ved podelila zlati do doktorata iz tehničnih ved podelila zlati doktorat. Umrl je v Gorici in bil tam tudi začasno pokopan. 12. februarja 1984 so njegove posmrtne ostanke prenesli na majhno pokopališče sv. Gregorja v Kobdilju.

Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/fabiani-maks/
Avtorica gesla: Martha Sotelo Bunjevac, Kosovelova knjižnica Sežana

Priporočamo tudi prispevek z naslovom Maks Fabiani in čipka za italijansko kraljico