3. decembra 1947 je v Mariboru umrl Anton Tanc, slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec in publicist

Po vrnitvi iz ujetništva je bil spet lakaj pri dr. Ivanu Tavčarju, l. 1920 je postal uradniški sluga in inkasant, nato pa uradnik pri okrajni bolniški blagajni (potem Zavod za socialno zavarovanje). Služboval je v Celju in Mariboru, kjer je z nekaj presledki (premestitev v Šoštanj in Slovenj Gradec) živel do smrti. Med nemško okupacijo se je moral l. 1941 z uradom preseliti na Dunaj, vendar se je že l. 1942 vrnil in se povezal z OF. Leta 1947 se je upokojil. Bil je delavski pesnik in pisatelj. V njem je bila neverjetno velika želja po izobraževanju in pismenem izpovedovanju. Kljub skromnemu življenju je vse svoje prihranke namenil za nakup knjig. Svojo bogato knjižnico in rokopisno zbirko je zapustil mariborski študijski knjižnici, nekaj pa baje tudi sindikalni knjižnici v Laškem. Od leta 1919 je bil član Jugoslovanske socialdemokratske stranke, kasneje Socialistične stranke Jugoslavije, predvsem pa vseskozi borec za pravice delavcev. V Mariboru je bil v letih 1921-1923 član občinskega odbora, je pa tu še posebej zavzeto deloval v zvezah delavcev in kulturnoprosvetnem življenju: kot pevec, soorganizator raznih nastopov, pisec recitalov, prostovoljec pri delu z delavskimi otroki v društvu Detoljub, podpredsednik Svobode itd. Ob vsem raznovrstnem delu je bil prvenstveno pesnik in pisatelj. Prvo pesem Ples na vulkanu je objavil v Kresu 1921/22. Zbirka pesmi Glasovi iz teme, ki naj bi izšla l. 1929, je bila v tiskarni zaplenjena, ohranil pa se je korekturni izvod. V tej zbirki so zajete pretežno v revijalnem tisku že objavljene pesmi, ki so precej neenotne po obliki, ritmu in izrazu ter izpričujejo, da je bil Tanc samouk. Vsebinsko so to pesmi s socialno, protivojno, revolucionarno tematiko z vizijami groze in prividi nove človečnosti. Sicer je pri njegovem pesnjenju čutiti vpliv Aškerca, Župančiča in značilnosti socialno ekspresionistične poezije Seliškarja, Mrzela in nekaterih tujih pesnikov. V rokopisu sta med drugim ostali še dve Tančevi pesniški zbirki. Kot prozaist je začel s spomini. Kasneje je pisal tudi povesti, novele in črtice, ki govorijo o delavskem in rudarskem življenju, satiro, neobjavljeni družbenokritični drami in nekaj otroških iger v verzih ter nedokončan, delno avtobiografski roman o prehajanju mladega fanta iz kmečkega življenja v proletarstvo, ki velja za najpodrobnejšo upodobitev rudarskega življenja in novost v slovenski literaturi. Pri pisateljevanju se je vzoroval pri piscih slovenskih povesti, Cankarju in ruskih realistih. Zelo obsežno je njegovo publicistično delo. V člankih je obravnaval svetovne družbene konflikte, idejo o federativni zvezi jugoslovanskih narodov, politične in socialne razmere doma in po svetu, boljševizem, socialna vprašanja pri nas, razmišljal je o dostopnosti kulture delavskim množicam in o potrebi lastnega delavskega doma v Mariboru.Številni so njegovi članki o literaturi, veliko pa je tudi prevajal, in sicer iz ruščine, srbohrvaščine, nemščine, tako poezijo kot prozo. Med drugim je prevedel pesmi: E. Tollerja, H. Heineja, izbor iz sodobne ruske poezije, poezijo ameriških črncev, A. A. Bloka; od prozaistov pa Gorkega, L. Lazareviča, A. J. Kuprina, I. S. Turgenjeva, L. N. Tolstoja in druge. Tančevi članki in prevodi so bili objavljeni v listih: Naprej, Delavska politika, Svoboda, Pod lipo, Kres in drugje.