24. avgusta 1898 se je rodil Avgust Černigoj, slikar in grafik

Iz Weimarja se je v začetku leta 1924 vrnil preko Münchna v Ljubljano. Svojo prvo konstruktivistično razstavo je priredil v telovadnici Tehniške srednje šole (od 15. do 25. avgusta 1924). Jeseni 1924 je ustanovil svojo Šolo za arhitekturo v nekdanji gostilni nad Gruberjevim prekopom. Aktivno je sodeloval z Novim odrom, ki ga je ustanovil in vodil Ferdo Delak. Od 14. februarja 1925 do 30. junija je delal kot asistent na Tehniški srednji šoli. Konec junija je pripravil svojo drugo razstavo v Ljubljani. Odprta je bila od 5. do 19. julija 1925 v Jakopičevem paviljonu. Zaradi političnih razlogov je leta 1925 zapustil Ljubljano in se vrnil v Trst. Ustanovil je privatno umetnostno šolo, ki je potem prerasla v Krožek dekorativnih umetnosti, pozneje v Konstruktivistično skupino – Tržaško konstruktivistično skupino. V drugi polovici leta 1927 je začel Ferdo Delak izdajati avantgardistično revijo Tank s podnaslovom Revue internationale active. Černigoj je bil idejni sooblikovalec Tanka, najbolj delavni sodelavec in likovni opremljevalec revije. V času med prvim in drugim zvezkom Tanka je bila v Trstu odprta velika umetnostna razstava Umetniškega sindikata in Umetniškega krožka v Ljudskem vrtu, na kateri je konstruktivistična skupina dobila poseben oddelek, pravzaprav so si ga zgradili in opremili čisto po svoje, tako da so ustvarili izstopajočo zaokroženo celoto. Urednik Tanka Ferdo Delak in igralec Milan Košič sta delo slovenske avantgarde predstavila v Berlinu (1928). Predstavitvena besedila in reprodukcije nekaterih del so objavljeni v posebni številki revije Der Sturm januarja 1929. V letih od 1929 do 1937 je delal za tržaškega arhitekta Pulitzerja kot dekorater ladijskih interierjev. Okrog leta 1930 je prešel h klasičnemu načinu slikanja motivov obmorske krajine, tihožitij in portretov. Ukvarja se tudi s figuralnim kiparstvom in lesorezom. V letih II. svetovne vojne je s freskami poslikal več cerkva na Goriškem, Krasu, pivškem Krasu in v Istri. Po II. svetovni vojni je bil, vse do upokojitve, leta 1970, profesor risanja na slovenski gimnaziji in na slovenskem učiteljišču v Trstu. Pomemben je njegov pedagoški vpliv na razvoj mlajših tržaških slikarjev (Lojze Spacal, Jože Cesar, Avrelij Lukežič). V tem času je razstavljal v Trstu, Jugoslaviji, predvsem v Sloveniji, pa tudi v Bernu, Zürichu, Stockholmu, New Yorku. Za svoje življenjsko delo je prejel Prešernovo nagrado (6. februarja 1976). Retrospektivna razstava v Idriji (1978) je prikazala njegov konstruktivistični prispevek v dvajsetih letih in ga s spremnimi študijami znanstveno prevrednotila. 
Zadnja leta je preživel med Trstom, Sežano in Lipico. Svoja dela je iz tržaškega ateljeja pripeljal v Lipico, kjer so uredili Černigojevo galerijo po načrtih, pri katerih je še sam sodeloval. Galerijo so odprli leta 1986. Od leta 1987 je zbirka urejena v obliki, kakršno si je zamislila skupina Novi kolektivizem.