Če se napotite vzhodno od Laškega, pridete do vasi Tevče. Tam živi Terezija Zupanc, po domače Potočnikova Rezika. V tej vasi se je leta 1927 rodila v družino, kjer je bilo razen denarja vsega obilo: otrok, dela, veselja, skrbi, ljubezni, še največ pa petja. K njemu je otroke spodbujala njihova mati, velika zakladnica ljudskega petja.
Mama Rezika je že kot desetletna deklica začela prepevati v šentlenartskem cerkvenem pevskem zboru, ki mu je ostala zvesta vse do današnjih dni. Skupaj s prijateljicama Slavico Medved in Zefiko Krašovec je z veseljem hodila na vaje in ob nedeljah srčno prepevala pri svetih mašah. Tudi naš ata Gabrijel je bil pevec in tamburaš.
Petje in še enkrat petje ob različnih priložnostih ali pa kar tako, je bilo pri naši hiši vedno doma. In tako je še danes, ko mama ljubezen do petja deli s svojimi vnuki in pravnuki. Da bi se ohranilo, kar je nosila v srcu vse življenje, je na željo hčerke Gabrijele nekaj več kot sto pesmi z roko zapisala v zvezek, ki je lani kot knjiga s priloženo zgoščenko ugledal luč sveta.
Pesmarica Jaz pa brez pesmi živeti ne morem, ki pomeni dokument nekega obdobja na področju ohranjanja pesemskega izročila, je bila v laški knjižnici predstavljena 25. januarja. O Terezijini ljubezni in skrbi za ohranitev tradicije ljudskega petja sta nam spregovorila njena hčerka Gabrijela Lavrinc in fotograf Herman Čater, ki je poskrbel za knjižno izdajo. Značilnosti rokopisnih pesmaric in pomen ljudskega petja pa nam je orisala dr. Marjeta Pisk. Poslušalci so občudovali, s kakšno srčnostjo sta Terezija in Gabrijela ubrano zapeli pesmi. Ob koncu večera pa so se jima pridružili tudi Ljudski pevci Šentlenartčani.
Pesmi Stoji, stoji ta beli grad, Marija z Ogrskega gre in Saki petek jutr, ki so bile pred leti posnete pri nas, so vključene tudi v knjigo in zgoščenko Sto slovenskih ljudskih pesmi. Urednica Jasna Vidakovič, muzikologinja ter avtorica radijskih oddaj Slovenska zemlja v pesmi in besedi, je zapisala, da so »glasovi Potočnikovih mehki in temno ubrani. Kadar se je sedem Potočnikovih otrok zbralo na skupnih praznovanjih ali ob drugih priložnostih, se je vedno oglasila pesem. Nič čudnega, da se je v tem pevskem gnezdu ohranila marsikatera starodavna zvočna pripoved.«
Prispevala Marija Zupanc
Fotografija je last Marije Zupanc
