Pri Bilčevih, v starem delu Ilirske Bistrice na desnem bregu potoka Bistrice, z Levstikove ulice proti znanim slapovom potoka Sušec in ruševinam starega bistriškega gradu, stoji skupina hiš med njimi je ugledno domovanje Bilčevih (danes Stegujevih). Ulica se prav po Bilčevih imenuje Bilčeva pot in na številki 4, na marmorni plošči preberemo, da sta se v tej hiši rodila duhovnika Franc Bilc in Janez Bilc. Starejši je bil Franc, Janez pa njegov nečak. Oba sta našla mesto v slovenski literaturi in slovenskem slovstvu.
Starejši, Franc Bilc (1786 – 1824) je gimnazijo obiskoval v Ljubljani, služboval je v Tomaju, Postojni in v Ilirski Bistrici. Do smrti je bil ekspozit v Harijah. Prijateljeval je s svojim učiteljem Valentinom Vodnikom. Naučil se je srbohrvaščine, ruščine in češčine. V času Ljubljanskega kongresa je pisno povabil ruskega carja Aleksandra 1. na ogled cerkniškega jezera. Bil je cenjen med sodobniki Metelko, Jarnik … Pripravil je bogato slovarsko gradivo.
Ivan Bilc (1839 – 1906) je bogoslužje študiral na Reki in v Ljubljani. Zaradi bolezni je šolanje in službo prekinjal. Bilčeve pesmi so nabožne, opeva ljubezen do domovine, prirode … Pesmi je objavljal v slovenskih časnikih; Posebej so znani njegovi Prvenci, pesnitev Smrt Smail Age Čengića. Napisal je kroniko Trnovske fare, izdal turistični vodnik o Postojnski jami, popisoval kraje in ljudi na Bistriškem. Umrl je na svojem domu pri Bilčevih.
V njuni skromni zapuščini je ohranjen tudi zanimiv lesorez pričujočega odtisa (7x7x3 cm), ki ima vse značilnosti ekslibrisa visokega cerkvenega dostojanstvenika. (kardinalski klobuk, značilni vozli z dekorativnimi cofi, bogato ilustracijo na plašču, ovalnim napisom in krono s križem …) Morda je med bralci Kamre kdo, ki bi znal raztolmačiti in komentirati predstavljen odtis »Bilčevega ekslibrisa«. Hvala!
381/vč
