Naša teta Mila iz Zagorja na Pivki. Očetova polsestra, pisala se je Čopič (1891–1941). V mojem otroštvu je kot že leta imela na skrbi domačo trgovinico z mešanim blagom. Vse ohranjene sledi za njo pa kažejo, da je bila tudi kulturna ženska. – Najbolj določno se da to razbrati iz njenega odnosa z duhovnikom, pesnikom, pisateljem Ivanom Balohom (1873–1954), ki je bil v Zagorju na Pivki vikar 13 let. Blizu sta si bila v dobrodelnih prizadevanjih med 1. svetovno vojno, v letih splošnega pomanjkanja. In kaže, da sta si bila tudi naklonjena. – Še sredi druge vojne (1943) je Ivan iz duhovniške ubožnice v Brescii (Italija) »gospici Milki« pisal pretresljivo pismo o bednem životarjenju (»Ležim v bolnišnici že nad osem let med 700 norci … Med tujci sem brez srca, brez zob in brez las … Nesrečen odkar sem odšel iz Zagorja.«). – A je pismo prišlo na njen naslov šele dve leti po njeni smrti.
Doma pa je Emilija ohranjala Prešernovo podobo. V njeni spalnici se je na najuglednejšem mestu razkazovala velika kopija Goldensteinovega Prešerna, ki naj bi ostal v hiši iz let, ko je njen oče Jakob Čopič (1859–1891) v novozgrajeni hiši oddal sobo na voljo bralnemu društvu Zagorje. Tako je bil v času italijanske okupacije portret na varnem. Mi otroci, njeni nečaki, ki seve za Prešerna nismo nič slišali, smo njegovo podobo imeli za sliko tete Mile. Zdelo se nam je, da si je na njej zelo podobna. (sf)
