Aprila 1945 je po vaseh Zgornje Pivke gomazelo čudnih, grozljivih, razcapanih, umazanih, dolgolasih in dolgobradih, s puškami in noži oboroženih vojščakov, ki s(m)o jim pravili četniki. Tudi njihovi vozovi, zapreženi za mršavim konjiči, so bili v vsem drugačni ko naši domači. Polni nametanih vreč in cul, med katerimi so se gnetli tudi zanemarjeni otroci. In ženske. Strahovali so domačine, kradli in ropali. Razpuščena vojska, ki je pred bližajočimi se partizani bežala na Zahod! – A preden so zginili iz naših krajev, so zagrešili dva nezaslišana zločina. 24. aprila so z Bača v neznano odgnali še ne 18-letno Stanko Skokovo, 26. aprila pa iz Zagorja na Pivki nekaj starejšo Frančiško Fatur Blažicovo, ki je tudi izginila brez sledu. – Naslednji dan so čez Mašun pridrveli partizanski tanki, prekomorci, in zgornjepivške vasi osvobodili. S hiš so zavihrale dotlej skrite zastave, veselju ni bilo videti konca.
O odgnanih dekletih pa ne duha ne sluha. In Zagorci so se samodejno organizirali in iskali in iskali. In po nekaj dneh Franckino truplo našli v kraškem breznu, imenovanem Mrzla jama Pod Gradcem, ob poti iz Zagorja na Juršče. Zraven pa Stankino truplo. Obe iznakaženi, polomljeni, polni podpludb, zaklani. To je bil najbolj pretresljiv dogodek v v vseh štirih vojnih letih. Tudi zato, ker se je dogodil na pragu svobode. – Ob letu so domačini brezno Mrzle jame zaznamovali s spominsko ploščo. Žalne besede na komemoraciji govori Janez Česnik; ob njem v imenu borcev stoji Franc Šabec. (sf)
