Miroslavu Vilharju (1818–1871), pesniku, skladatelju in politiku, namenjajo ljudje na IIirskobistriškem in Pivškem že desetletja veliko pozornosti. Že izza njegovega kulturno vsestransko plodnega življenja ga imajo za svojega. Tačas že tečejo priprave na proslavljanje 200-letnice njegovega rojstva.
Kulturna skupnost Postojna (pokrivala je sedanji občini Pivka in Postojna) je v 70-ih letih prejšnjega stoletja kot priznanje za kulturno tvornost najuspešnejših posameznikov zasnovala Priznanje Miroslava Vilharja. V letu 1988 smo bili med prejemniki: Ivo Jelerčič, neutrudni pevovodja in kulturni organizator, tudi publicist; Miljana Burger, dolgoletna, neutrudna ravnateljica postojnske knjižnice in jaz kot večletni predsednik občinske Zveze prosvetnih društev in kasneje karsejedalo tvorne Kulturne skupnosti Postojna.
Tisto leto, 6. novembra 1988, je bila slovesna podelitev organizirana v Zagorju na Pivki. Na odru so izpostavili daleč največkrat citirani Vilharjev verz, ki je bil razpet že na slavolokih velikega Tabora na Kalcu pri Zagorju, 9. maja 1869.
V imenu trojice prejemnikov sem se zahvalil za pozornost do našega »minulega dela v občini:«. Za aktualno kulturno tvornost pa je s svojo zagorsko mladinsko kulturniško skupino prejela priznanje domačinka Suzana Knafelc (v sredini). V ozadju je še Iztok Kokošar, takratni tajnik Kulturne skupnosti Postojna (priznanja pa je podpisal tedanji predsednik Dino Borjančič). Na skrajni desni je povezovalka programa Mojca Česnik, doma iz bližnjih Drskovč. (sf)
