Planinci in taborniki so avgusta 1984 proslavili 70 letnico črnodolske Vilharjeve koče.
Koča je bila odprta 5. julija 1914 in je bila zadnja slovenska planinska koča zgrajena pred prvo vojno. Med graditelji ne spreglejmo tedanja predsednika in tajnika bistriških planincev Miroslava Martinčiča in Frana Koučo ter tesarskega mojstra Franca Logarja.
Visok jubilej Vilharjeve koče so s svojim obiskom počastili tudi visoki gostje: Predsednik Planinske zveze Jugoslavije in Hrvaške Božidar Škerl, tajnika Planinske zveze Slovenije Jože Rajer in Aleksić tajnik hrvaške planinske zveze.
Na sliki: skupina gostov pred črnodolsko kočo: z leve: Predstavnik občine Ilirska Bistrica Franc Gombač s soprogo Slavko in hčerko Mojco; gostitelj Milan Primc predsednik PD Ilirska Bistrica s soprogo Maro, zadaj Franc Godec starosta bistriških tabornikov, pred njim Marija Rajer, v rdeči vetrovki tajnik HPS Aleksić, Sonja Čeligoj, predsednik Občine Ilirska Bistrica Jože Gril, Jože Rajer tajnik PZS, Nada in Božo Škerl in Vojko Čeligoj, tajnik domačega PD.
Božo Škerl je bil znan kot izjemen govornik. Sklonil se je k meni in prišepnil: »Vojkane moram li i ja nešto reči«? Odgovoril sem mu, da bi bili počaščeni, če se oglasi, saj se še ni zgodilo, da bi nas kdaj v Črnem dolu kdo pozdravil na »zveznem nivoju«. »Ti me samo gurni, kad je treba!« je rekel. In ko je bil pravi trenutek sem ga res »dregnil«. In njegov nagovor se je sprožil. Ni pozabil povedati kako so si v mladosti želeli priti na Snežnik, ki pa je bil nedosegljiv …
Čez nekaj let je Božo Škerl preminil, pokopali so na pokopališču na Trsatu nad Reko. Zvedeli smo prepozno, zato smo bistriški planinci obiskali njegov grob takoj potem in mu na grob položili šopek teloha izpod Snežnika. 167/v.č.
