Začetek maja 1945 je zadihal v svobodi. Za Nemci, četniki, ustaši, ki so še nekaj dni prej nasilno rogovilili po naših krajih, ni bilo več ne duha ne sluha. Veličastno se je širila vest, da so naši 1. maja osvobodili Trst.
Skupina starejših partizanov, ki so počivali v naši vasi, kasneje sem zvedel da so bili zvečine Hercegovci, se je že lotevala novih nalog. Posedli so za dolgo mizo pred gostilno, prepoteni, zamazani, neobriti, razgrnili so zapackane papirje in se z izrabljenim koščki svinčnikov učili pisanja. Poškilil sem jim čez ramo in prebral: Za njivu ne treba molitvu, a motiku. – Deset puta, je ukazoval vodnik.
Potem pa se je znova zapletlo: na Bistriškem so se Nemci zabarikadirali v bunkerje na bivši rapalski meji in se branili z vsemi močmi. Niso se hoteli predati enotam partizanske IV. armade, smo zvedeli. Za vsako ceno so se hoteli prebiti do Trsta. Enkrat mimo Prema po dolini reke Reke, drugič mimo Šembij na Pivško. A partizanski položaji so bili že trdni. Zagorc Tone Fatur, ki se je po dolgih letih služenja v italijanski vojski kot prekomorski partizan vrnil v rojstni kraj, je kot komandir postavil svojo topovsko baterijo dobesedno na očetovo njivo pod vasjo in topovske cevi naravnal čez Knežak in Šembije na Bistriško in sosednjo hrvaško Klano. – Nazadnje so se Nemci zmehčali in 6. maja ob 6. uri in 4 minute pod slamnato streho stare Petrove hiše v Zagorju podpisali brezpogojno kapitulacijo svojega 97. korpusa, ki je šel ok. 16 000 mož s tremi generali. Šele s tem dejanjem se je na Primorskem končala 2. svetovna vojna.
