Na tej stari fotografiji iz leta 1906 je moj oče Franc Vodeb še kot dojenček (1905-1990), moj dedi Franc Vodeb (1874-1947) ter babica Barbara Vodeb, (roj. Klinar) (1882-1981). Rojstvo prvorojenca je bil takrat velik dogodek in so kljub pomanjkanju v tistem času na dom poklicali fotografa. Iz spominov: Starega očeta se bolj medlo spominjam, saj sem imel komaj štiri leta, ko je umrl. Veliko pa vem o babici, ki je umrla v stotem letu. Babica je izhajala iz hribovske vasi Svetina, kjer se je rodila kmetu Klinarju kot deseti otrok. Živela je v zelo težkih časih. Takoj, ko je malo odrasla, se je morala lotevati vseh kmečkih opravil. Otroških iger ni poznala. Že kot desetletni so ji naložili v koš razne kmečke pridelke, katere je seveda peš nosila naprodaj v Celje. Hoja tja in nazaj je trajala dobre štiri ure. Zaslužek je bil skromen, toda za najnujnejše je le bilo. Leta so tekla in Barba, kot so jo vsi klicali, je postala čedno dekle, zraven pa še pridno in pa seveda globoko verno. Pričeli so se pojavljati prvi snubci. V tistih časih so se večinoma kar starši dogovorili za ”partijo” za svojo hčer ali sina. Tako se je tudi Barbi zgodilo, da sta prišla dva v ”svate” iz dobre tri ure hoda oddaljene Slivnice. Seveda ženina ni poznala in ga je videla prvič, ko ga je skrivoma opazovala skozi ključavnico. Ta ženin je bil Franc Vodeb, po domače Petelinski Franček. Kar hitro so se dogovorili, da se Barba omoži s Frančkom, ki ima grunt, Barba dobi doto, ostalo pa kakor bo božja volja. Za Barbo se je začelo novo življenje na Šturbijevi kmetiji v Slivnici. Rodili so se jima štirje otroci: Franc, Martina, Jožko in Leopoldina. Kaj vse je prestala v obeh vojnah, kako jo je življenje kalilo v skoraj sto letih njenega trpečega življenja, je čudovito opisal njen vnuk, pisatelj Lojze Selič, v knjigi z naslovom ZAARANA NEVESTA, saj je dobesedno padla ara, da so potrdili poroko.
Mlada družina na Kozjanskem pred 110 leti
Bild
