Pionirsko izkaznico sem pridobila leta 1974, ob sprejemu v Zvezo pionirjev Jugoslavije, organizacijo, ki je vključevala osnovnošolske otroke v nekdanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ). Sprejem provošolcev – t.i. cicibanov med pionirje je bil del šolskega programa in zato obvezen. Otroci smo bili na sprejem v Zvezo pionirjev ponosni. Spomnim se, da sem po svečani slovesnosti z rdečo rutko, modro kapico in rdečim nageljnom, še cel popoldan kot satelit ponosno krožila po soseski, da so me vsi videli v novi opravi. V moji pionirski izkazici je zapisana častna pionirska zaobljuba, ki se glasi takole: “Pred pionirsko zastavo obljubljam, da se bom marljivo in vztrajno učil. S svojim znanjem in pridnostjo želim zdaj in ko odrastem koristiti naši socialistični domovini Jugoslaviji in vsem njenim delavnim ljudem. Obljubljam, da bom zvest tovariš in dober človek. Vse moje delo in ravnanje naj pokažeta, da sem vreden otrok svojega ljudstva in vreden član velike družine narodov, ki hočejo po poti napredka, pravice in miru.” “Častno pionirsko” (besedo) smo otroci uporabljali tudi v medsebojnih odnostih. Zaobljuba za nas otroke ni bil mačji kašelj, saj naj bi bil pionir pošten (P), iskren (I), olikan (O), neustrašen (N), Iznajdljiv (I) in radodaren (R), zato smo “častno pionirsko” izrekli le tedaj, ko smo želeli svojim besedam dati posebno težo.
Pionirska izkaznica
Bild
