“V hiši naju veselo sprejmejo gospod Ludvik Heigl in njegovi sestri, ena Rezi, druga Ani, slednja slepa in gluha. Povedo nama: naš brat Heribald (benediktinec – laik) je ravno včeraj odšel z dopusta spet na fronto in tako vaju sprejemamo namesto njega, kakor brata. To pa niso bile le besede, ampak sva ves čas najinega obiska čutila, da bi za brata nihče ne mogel bolje skrbeti, kakor so ti ljudje poskrbeli za naju. Seveda so takoj postregli z vsem, kar so premogli, in poslušali najino žalostno zgodbo o požigu, pregnanstvu, lagerju itd. Niso mogli verjeti vseh teh grozot. /…/
Kaj vse so nam tu dobrega naredili v 15 mesecih, se ne da popisati. In vse to brez vsakega naveličanja, s takim obrazom, da se je očitno videlo, da so srečnejši oni, ki dajejo, kako oni, ki prejemajo.” (Kronika, Iz požganih, 1994, str. 29-30)
