Na Navje so s pokopališča sv. Krištofa prenesli le Linhartov spomenik, ki je tedaj stal zraven nagrobnika Hradeczkyjev. Linhartovih posmrtnih ostankov niso več našli.
Prvi del besedila na spomeniku je v latinščini, posvetilo prijateljev v gajici pa je prispeval France Prešeren; slovenske verze so morda dodali šele leta 1845, ob 50. obletnici smrti. To ni prvotno besedilo spomenika, pač pa je znano od leta 1808. Na plošči piše, da so 1840 spomenik popravili in staro napisno ploščo iz lesnobrdskega kamna vstavili v nov spomenik.
Zgornji del spomenika z ogredjem in sarkofagnim zaključkom spominja na Korytkov nagrobnik, zato je umestna domneva, da ga je izdelal kamnosek Ignacij Toman. Edini okras nagrobnika sta bršljanovi vejici, ki simbolizirata nesmrtnost in večno življenje.
Napis: ANTONIO LINHART CARNIOLIAE HISTORIOGRAPHO ET CAESAREO-REGII CAPITANEATUS DUCAT. CARN. SECRETARIO. MERENTI MOERENTES POSUERUNT AMICI OBIIT 14. JULII 1795.
Antonu Linhartu, zaslužnemu zgodovinarju Kranjske in tajniku cesarsko-kraljevske gubernije vojvodine Kranjske, postavili žalujoči prijatelji. Umrl 14. julija 1795.
Verzi: Steze popustil nemškiga Parnasa, Je pisal zgodbe kranjske star’ga časa. Komu Matiček, Micka hči župana Ki mar mu je slovenstvo nista znana? Slavile, dokler mrtvi se zbudijo Domače bote ga Talija, Klijo. /Popravili perjatli 1840/
(Povzeto po: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje. Ljubljana, 1997.)
