Gradnja južne železnice je na slovenskem ozemlju potekala v več fazah. V zadnjo sodi premoščanje Ljubljanskega barja in Borovniške kotline. Čez njo so leta 1850 začeli graditi veličasten viadukt, ki so ga domačini imenovali tudi most. Grajen je bil brez cementa, v dveh nadstropjih; zanj so porabili 31.600 kubičnih metrov obdelanega kamenja, 31.000 kubičnih metrov lomljenega kamenja, 5 milijonov kosov opek in 4.000 hrastovih pilotov. Visok je bil 38 m, dolg 561 m, v spodnji etaži je imel 22, v zgornji pa 25 lokov.
Viri pravijo, da so gradbeni material na most večinoma vozili domačini z volovskimi vpregami. Za težko delo so dobili plačilo in takrat si je marsikdo vsaj malo opomogel. Živini, vpreženi v voz, naj bi na vrhu viadukta celo zavezali oči.
