Zemljevid  

Vilharjeva koča v Črnem dolu pod Snežnimom

Vilharjeva koča v Črnem dolu pod Snežnikom 1000 m je bila zgrajena kot zadnja planinska postojanka pred prvo svetovno vojno na slovenskih tleh. Domače planinsko društvo, tedaj še kot ilirsko bistriška podružnica Slovenskega planinskega društva v Ljubljani, je odkupilo kočo gozdnih upravičencev v Črnem dolu, misleč, da jo bodo usposobili z manjšimi vlaganji. Ker pa je bila v izredno slabem stanju, so jo podrli in poprosili zidarskega mojstra Logarja, iz bližnjega Vrbova, da na istem mestu postavi novo kočo. Tedaj je vodil planin ...

Preberi več

Vilharjeva koča v Črnem dolu pod Snežnikom 1000 m je bila zgrajena kot zadnja planinska postojanka pred prvo svetovno vojno na slovenskih tleh. Domače planinsko društvo, tedaj še kot ilirsko bistriška podružnica Slovenskega planinskega društva v Ljubljani, je odkupilo kočo gozdnih upravičencev v Črnem dolu, misleč, da jo bodo usposobili z manjšimi vlaganji. Ker pa je bila v izredno slabem stanju, so jo podrli in poprosili zidarskega mojstra Logarja, iz bližnjega Vrbova, da na istem mestu postavi novo kočo. Tedaj je vodil planinsko društvo Miroslav MARTINČIČ, 1948-1936, davčni uslužbenec, za gradnjo pa je bil zadolžen požrtvovalni društveni tajnik sodnik v Ilirski Bistrici dr. Fran KOUČA 1879-1952, na kar spominja marmorna plošča v koči.

Svečana otvoritev koče, imenovana VILHARJEVA KOČA V ČRNEM DOLU, 1000 m, je bila ob številni udeležbi planincev 5. julija 1914. Ta letnica je bila  izpisana tudi s strešniki na strehi koče in je še sedaj lepo vidna.

Žal koča ni imela posebne sreče. Kmalu je začela prva svetovna vojna. Kočo so zasegle avstrijske oblasti v njej nastanile ruske vojne ujetnike, ki so izsekavali gozd za vojne potrebe. Na ta čas spominja ruski grob v bližini koče. Po končani vojni so italijanske oblasti zasegle kočo in jo leta 1927 predale italijanskemu planinskemu društvu, (Club Alpino Italiano Sezione Bisterza), ki so ga ustanovili po prepovedi slovenskega planinskega društva. Koča je bila odprta 14. sept. 1930 in dobila novo ime po treh italijanskih alpinistih (Rifugio Benevolo-Colacevich-Wallusnig, Conca Nera 1060m. ) Po končani 2. svetovni vojni je koča postala splošno ljudsko premoženje in predana gozdnemu gospodarstvu Postojna. Bistriški planinci so se po vojni usmerili na obnovitvi koče na Sviščakih in na Snežniku, Koča je samevala, dokler je niso marljivi bistriški taborniki prevzeli, jo temeljito obnovili in postala je pomemben nepogrešljiv objekt za številne taborniške  aktivnosti.

Na sliki:  skupina Bistriških planincev, ki so 30. julija 1916, obiskali Črnodolsko kočo, da bi jo verjetno pripravili za predajo avstrijskim vojaškim oblastem.  Na sliki prepoznamo sodnika Frana Koučo, sedi skrajno desno in  Andreja Žnidaršiča, levi stoječi . Nad vhodom prvotna napisna tabla z imenom koče. (353/vč)

Slika

Lokacija

Informacije

Avtor originalnega gradiva

nn, sliko hrani Vojko Čeligoj

Čas, ki ga prikazuje slika

1916

Obdobje nastanka slike

1. svetovna vojna

Osebe na fotografiji

dr. Fran Kouča

Ključne besede

planinska koča v Črnem dolu

Datum objave

23.02.2018 13:10

Zadnja sprememba

23.02.2018 13:10

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam