skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

»A vaju kaj utraga?«

Za naju z bratom je bilo počitnic konec sredi avgusta. Dan ali dva pred tem sem sovražno hodila mimo njive s hmeljem, kjer bova obirala. Ko bi se štange s hmeljevkami iznenada podrle in bi nama naslednje jutro sporočili, da obiranja ne bo, ker je z njivo nekaj narobe, to bi bilo dobro. A kaj, ko je bilo v Savinjski dolini toliko njiv s polnimi hmeljevkami, da bi se to, da sem eno v mislih polegla pred obiranjem, sploh ne poznalo.  Sicer pa je bilo lepo pomisliti na denar, ki ga je na koncu obiranja gospodar zamenjali za kupček palet. Ne bo nama potrebno izbrati najcenejši ovitkov za knjige, najtanjših barvic, copat, ki ne ostanejo na nogi in jih izgubljaš na šolskih stopnicah.

Prvo jutro obiranja. Ob petih ali šestih, tako rekoč sredi noči, naju je mami zbudila. »No, zdaj pa vstat, njiva čaka!« je rekla in še večkrat ponovila in vsakič dodala novo besedo, da je na koncu bilo res srhljivo slišati, kako bova ostala brez knjig in zvezkov in brez ovitkov in novih … Njiva je bila res tam. Na Polzeli poleg osnovne šole, kjer je bilo nekaj let športno igrišče, zdaj tam stoji Tuš trgovina in sloviti Korner bistro, tam je bila najina njiva. Gosijekov hmelj. Iz bloka, kjer smo stanovali, je pogled nanjo bil brezupen, vse štange so bile še pokonci. Jutro je bilo vlažno, megleno, hladno. Dolge rokave sva vlekla navzdol in toplo posteljo še pol poti na njivo. Šele ko sva začutila mraz na koži in vlago na laseh, sva se povsem zbudila. 

»No, pa sta prišla, je rekla stara mama. Stala je na začetku ene od vrst, trdno in široko, ko bi se čez noč tam zarasla in se ne bo premaknila. »Alo, stop’ta sem, da začnemo!« je ukazala. »Mačeeek!« je zavpila. Široko sva odprla oči v pričakovanju mačka, kdo ve, zakaj je v hmelju potreben. Z dolgimi koraki je prišel visok gospod, gumijasti škornji so mu opletali okrog kolen. Na rami je nosil težko kovinsko palico, ki je bila na spodnjem koncu kot upognjena in narezljana. »No, brž sem z mačkom in dvigni štango, da začnemo z obiranjem!« je bila glasna stara mama. Gospod v škornjih je stopil k prvi štangi s hmeljevko, jo z mačkom zataknil čisto spodaj ob zemlji in močno dvignil, da se je dvignila tudi štanga in je bilo videti, da bo padla. A v vrsti je že stal križ in kmalu je gospod nanj položil štango s hmeljevko. Kobule hmelja so zatrepetale, ko se je štanga usedala in umirjala, bilo je kot jutranji ples pred zaspanimi očmi. Zeleni ples. Zdaj so začeli tudi drugi od tu in tam klicati mačka, vsi so želeli podreti štango, da začnejo z obiranjem. Ne takoj, a prav kmalu je bilo slišati njegovo nejevoljo, da vendar ne more biti na vseh koncih, ko je le eden, naj ne bodo nestrpni, saj hmelj ne bo ušel, naj ga raje poberejo po tleh.

»Alo, vidva obirata spodaj, jaz bom pa zgoraj!« je rekla stara mama. Še isti dan sva ugotovila, da je zvita in da jo bova že nekako prelisičila. V spodnjem delu štange so bile kobule tanjše, bile so kot muhe, prav malo se je poznalo, ko si jih stresel v košaro, zavezano okrog pasu. Na ta način ne bova nabrala dovolj škafov za vse knjige in zvezke. Zgornji del hmeljevke je bil običajno kot krošnja drevesa, poln sočnih kobul na vejah zunaj in znotraj. Njena košara se je hitro polnila, najini pa ne.  

Proti poldnevu sva že slekla dolge rokave, sonce je postalo močno, žarki vse daljši in žgoči. Med vrstami smo se spogledovali med sabo, bili smo pisana druščina majhnih in velikih, mladih in starih ljudi, ki obirajo, da bi nabrali čim več, vsak za svoj namen. Včasih se je kakšna gospa obrnila k nama, upognila široko telo in vprašala: «A vaju kaj utraga?« A nisva vedela, kaj pomeni. Za vsak primer sva pokimala, da ne bi bilo kaj narobe. Potem sem vprašala staro mamo, kaj pomeni, če te utraga. »Jezus no, kaj ne veš. Če ti je vroč’,  je hot’la vedet’.« Naslednjič sem jaz še bolj pokimala, ko je gospa vprašala, videla pa sem, da utraga tudi njo, saj je imela lica vsa rdeča.

Popoldne, ko je šlo sonce že na drugo stran neba in preden je padlo dol za njivo, je brat vprašal staro mamo, če lahko drugo štango midva obirava na vrhu pri krošnji. Sprva se je razjezila, kot se stare mame običajno, ko vprašaš nekaj neumnega ali ko si jim napoti. Rekel je še, da bi rad imel nekaj debelega hmelja, ker zvezki in knjige veliko stanejo. Stara mama naju je oba pogledala, bila nekaj časa rdeča v obraz, potem pa je rekla: »No, bo’ta že vid’la, kaj se prav’ obirat’ pri vrhu!« Ko je štangar podrl naslednjo štango, je to naredil z nekakšno ihto, ki jo je prinesel s sabo, kajti štanga se je kar nekaj časa usedala, preden je obmirovala. Poslala naju je v zgornji del, vsakega na eno stran. Sama je ostala spodaj, upognjena nad košaro in štango. Z zunanjih vej so bile kobule hitro potrgane, a potrebno je bilo z golimi rokami segati v krošnjo, kajti veje so bile polne tudi znotraj. Trgala sva, veje pa so naju rezale gor in dol po suhi koži. Težko je bilo sicer potrgati vse kobule, nobena pa ni smela ostati na hmeljevki, še manj na tleh. Šele kasneje so tanke ranice zapekle, da so prihajale solze v oči in bi ranjen najraje ostal doma. A to se je dogajalo vsem, nihče ni bil bolj ubog od drugih.

Krošnja je bila obrana. Šele zdaj sva pogledala k stari mami. Še vedno je bila upognjena nad hmeljevko, ki je ležala v spodnjem delu veliko nižje. Dvignila se je in se z roko prijela zadaj v pasu. Na obrazu in pod očmi je imela čudne sence, da se nama je zasmilila. »Ooo, moj križ, je rekla.« Vedela sva. Bolje, da je ona v krošnji. Bova že nabrala toliko, da bo dovolj. Ko je maček dvignil naslednjo štango, sva brez besed pohitela k spodnjemu delu. Stara mama naju je le pogledala, rekla pa ni nič. Njene sence so potem nekam šle.

Žejni smo bili dolgo, preden je gospod brez mačka v rokah prinesel dve pletenki v eni roki in dva krigla v drugi. Stopal je počasi zaradi opletajočih škornjev in ker se je ustavil pri vsakem. Enim je točil iz ene pletenke, drugim iz druge, oboje je bilo podobne barve. Iz dveh kriglov smo pili vsi na njivi. Ko je pijača stekla po grlu, je štangar že z roko pod brado čakal, da vzame krigl. Zamahnil je z njim vstran, da je odtekla zadnja kapljica z dna in potem natočil drugemu. Ko je prišel do naju, nisva mogla verjeti, da sva lahko žejo zdržala toliko časa. Sline so se nama zlivale v potok, ki bi lahko utopil vso njivo. Stara mama je dobila iz ene pletenke, midva iz druge. Bilo je hladno in sladko in še bi, a je moralo biti dovolj. Odškornjal je naprej. Kmalu za tem smo spet vsi obirali, eni malo bolj veseli od drugih, odvisno od pletenke.

Ni minilo eno štango obiranja, ko je spet prihajal s škornji. Pod pazduho je nosil precej velik in ozek hleb kruha. Vsakemu ga je odrezal kos in mu ga dal v roke. Kako je dišal ta Gosijekov kruh! Če mi je kasneje vsaj približno kaj tako zadišalo kot ta kruh, sem se živo spomnila obiranja hmelja. Vsem pa ni bil všeč, ali pa si niso vzeli časa, da ga pojejo. Dali so si ga v žep predpasnika in ga potem med obiranjem po koščkih zobali kot hmeljske ptice. Še malo kasneje so zadišale tople kumare in zabeljen stročji fižol. Želodec se je krčil, misli so poplesavale z žlico, ki bo prišla vsak hip, njive ni bilo več, hmelja tudi ne, bil je le vonj nad vonji in luknja v želodcu.

Vsak je imel svoj žakelj iz jute, v katerega je iz košare stresal hmelj. Moral je ležati v senci. Kakšen dan sem mislila, da je moj brez dna, ni in ni se polnil. Najlepši od občutkov na njivi je bil, ko so kobule padale iz košare v juto in si se vračal v svojo vrsto s prazno košaro. Večkrat na dan se je pripeljal voz z velikimi kvadratnimi zaboji. Gospodar je hmelj iz žakljev stresal v škaf in tako meril, koliko smo ga nabrali. V zameno in dokaz smo dobili balete, zelene, roza, rumene. Shranila sem jih v najgloblji žep povsem pri koži. Tu in tam je stara mama rekla: «Poglej, ona spet nese košaro, kaj pa ti?« Kaj pa jaz. Nabiram, pobiram, izločam liste, ne tekmujem, bi si morala misliti. Tudi vrste smo se med sabo opazovale. Eni so hiteli počasi, drugi hitreje, nekateri so se ves čas ozirali, s kakšno razdaljo nas puščajo za sabo. Meni se to ni dalo. Posebej proti mraku ne. Ko bi prišla postelja naproti, bi bilo dobro, a je doma še kopalnica, ki se je ne da pretentati. Umivanje je bilo boleče zaradi opraskanih rok. Koža je skelela, četudi je bila pred spanjem dobro namazana.

Ko sva z bratom legla v posteljo, sem imela občutek, da je za nama teden dni, odkar sva se zbudila, odšla na njivo in prišla domov. A je minil le dan. Tako raztegnjen čas je bilo težko zdržati dva tedna, še posebej, ker se je večina v tem času igrala pred blokom, kjer sva živela. Takrat hladnih juter, žgočih dni in utrujenih večerov nisem videla s tem pogledom kot danes. Danes sem nadvse hvaležna za to izkušnjo. Za ta občutek, ko se je podrla zadnja štanga na njivi in smo mlajši sedeli ob robu njive, ko so starejši smukali hmeljevke s štang, jih zvijali, štange pa postavili v kopice, ki so še danes simbol nekega časa v Savinjski dolini, ki bo kmalu pozabljen. Ja, in ta občutek, ko sva na koncu v vsak svojem žepu tesno ob koži, da jih ne bi izgubila, gospodarju prinesla balete, za katere nama je dal denar. Zaslužen.

Neizmerno vredno.

Prispevala: Irena Štusej

 

 

Slika

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

Kategorije
Kategorije
Kategorije
Kategorije
Kategorije

Izbira pokrajine


2008 - 2024 © Portal KAMRA, Izdelava: TrueCAD d.o.o.