Ohranjeni muzejski albumi so različnega izvora; bili so last premožnejših družin, ki so živele v Celju ali širši okolici, ali pa so se priselile v Celje iz Ljubljane, Trsta, Gradca in od drugod. V albume so vložene fotografije družinskih članov, njihovih prijateljev in znancev, srečujemo pa tudi razglednice-dopisnice iz krajev, kamor so potovali sami ali so jih od tam pošiljali njihovi prijatelji. Lastnike je običajno težko ugotoviti, saj je že takrat prevladovala nonšalantna navada (množična amaterska fotografska produkcija jo je danes še stopnjevala), da portretiranec na fotografiji ni označen niti z imenom niti z datumom. Prav tako vsebina albumov ne ponuja le izdelkov celjskih fotografov, ampak še številne posnetke njihovih stanovskih kolegov, ki so delali na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti in drugod. Iz albumov je zato mogoče razbrati marsikaj; ne le strokovni in tehnični potencial posameznih fotografov in fotografske stroke nasploh, ampak tudi družbeni status ter seveda socialno mrežo portretirancev iz Celja in širše okolice. V muzeju z zbiranjem izdelkov celjskih fotografov in fotografov širše celjske regije seveda nadaljujemo in skušamo poleg portretov pridobiti tudi mnogo redkejše posnetke pokrajin, vedute, posnetke različnih dogodkov, žanrske posnetke in podobno. Zlasti zadnji so redki, zato prevladuje v naši zbirki predvsem ateljejska portretna fotografija.
Fotografiji pripada v razmerju do ostale materialne kulturne dediščine posebno mesto; smo namreč kultura, ki si podobo sveta v veliki meri ustvarja na podlagi videnega. Podoba – fotografija nas prepriča močneje kot pisana beseda. Čeprav so tako portreti kot ostali motivi prirejeni po fotografovem očesu in v 19. stoletju izdatno retuširani, se vendarle ob poglobitvi v posnetek počutimo, kot da smo v trenutku dogajanja osebno prisotni. Magičnost v fotografijo vklenjenega delčka sekunde ostaja. Ob tem ni potrebno posebej poudarjati, da fotografija strokovnemu opazovalcu poleg nosilne teme sporoča še vrsto vzporednih vsebin: spreminjajočo se podobo pokrajine, naselij in mest, atribute spremenljive človeške estetike in materialne kulture vseh zvrsti, pripoveduje o že pozabljenih ali preživelih obredih, načinih življenja in podobno. S stališča zgodovine, etnologije, antropologije in umetnostne zgodovine ima fotografija brez dvoma neprecenljivo dokumentarno vrednost.

Vir: Rolanda Fugger Germadnik, Odsotnost smehljaja.  Celjski poklicni fotografi v 19. in začetku 20. stoletja, Pokrajinski muzej Celje, Celje 2009.