Bera srednjeveških tlakovcev je pri nas glede na sosednje pokrajine dokaj pičla. Nemara prav zaradi tega posamični primerki, ki so se v letih nabrali po depojih in muzejskih zbirkah, pač niso bili, razen redkih izjem, deležni kakšne večje pozornosti. 

V obdobju od druge polovice 19. do sredine 20. stoletja so bile prehranske navade na Celjskem pogojene z odmaknjenostjo naselij od komunikacij, s socialnim statusom prebivalcev, lokalnimi navadami itd. K razvoju prehrane je pripomogel tudi prihod železnice, najbolj pa so nanj vplivali gospodinjsko šolstvo ter gospodinjska literatura. Šele kuharski tečaji in priročna literatura so kuharicam odkrili, kako naj bolje izkoristijo prehrambne možnosti v svoji okolici.  

Prve razglednice naj bi nastale že v 80-ih letih 19. stoletja. O njihovi zgodovini in razvoju so pisali že mnogi, med drugimi dr. Walter Lukan in Primož Premzl. Slednji šteje za prvo slovensko razglednico upodobitev Rogaške Slatine, poslano leta 1889, vendar najstarejša razglednica iz zbirke Knjižnice Rogaška Slatina seže v daljno leto 1891 ali 1892. 

Simon Kukec velja za najpomembnejšega pivovarja na našem območju in Laščani ga imenujejo »oče laškega piva«, saj je prav on začel in več desetletij uspešno gradil svojo na hmelju in pivu zasnovano poslovno zgodbo. Manj znano pa je, da je poleg pivovarne v Laškem v njegovem času delovala tudi pivovarna v Žalcu, ki je po prvi svetovni vojni prenehala obratovati.  

V splošni evropski »pomladi narodov« sredi 19. stoletja je vzbrstela tudi slovenska narodna zavest. Bachov absolutizem, ki je v letih med 1850 in 1860 z ostro regulativo posegel v javno življenje, je za dobro desetletje pridušil družbeni in družabni utrip, toda nova ustava iz leta 1860 je prinesla odjugo in društveno življenje z nacionalnim predznakom je ponovno oživelo. Začela se je doba čitalnic, ki so z različnimi prireditvami (glasba je predstavljala eno njihovih najmočnejših programskih in mobilizacijskih jeder) pomembno oblikovale slovensko narodno zavest.Tako je na pobudo in s prostovoljnimi prispevki mariborskih rodoljubov leta 1864 nastala Slovenska matica z ambicioznim založniškim programom, leta 1872 pa je bila za glasbeno področje ustanovljena slovenska Glasbena matica v Ljubljani.  

svetovna popotnica, pisateljica, ljubiteljska etnologinja in antropologinja, teozofinja, državljanka sveta 

Julija 1909 je takrat še mlad srbski prestolonaslednik, kasneje pa jugoslovanski regent in kralj Aleksander I. Karađorđević prvič stopil na slovenska tla. V spremstvu svojega adjutanta je namreč prispel v Rogaško Slatino ter v tem mondenem zdravilišču in letovišču bolj kot ne inkognito preživel nekaj dni. Do njegovega naslednjega obiska slovenskih dežel je minilo kar enajst let, je pa zato le-ta potekal toliko bolj pompozno in svečano. Prvi mož kraljevine južnih Slovanov je v okviru turneje po slovenskih krajih junija 1920 obiskal tudi mesto ob Savinji, kjer so ga, podobno kot drugod, pričakali z velikim navdušenjem in vsemi častmi. Slednje so Celjani izkazali tudi ob drugih priložnostih, zlasti pa ob zadnjem slovesu od tragično preminulega kralja, oktobra 1934.  

Gora Oljka je kraški osamelec (triasni apnenec) s 733 m nadmorske višine na severovzhodnem robu Spodnje Savinjske doline. »Savinjska Šmarna gora« je dobro vidna z vseh strani Savinjske doline, hkrati pa odlična razgledna točka, s katere je bilo ob jasnem vremenu mogoče videti množico vrhov in po mlajših navedbah 64 cerkva (Fran Kocbek), po starejših pa celo 75 (Ignac Orožen). Hrib je prvič omenjen kot Križna gora leta 1234, po zaselku, ki se razprostira po vsem vzhodnem pobočju, pa so ga imenovali tudi Dobrič. Savinjski planinci so že leta 1897 iz Šmartnega ob Paki proti vrhu Gore Oljke markirali prvo pot. Delno po asfaltni in delno po makadamski poti je do planinskega doma pod vrhom mogoč tudi dostop z avtomobilom. Čez vrh Gore Oljke vodijo štiri planinske transverzale: Savinjska planinska pot, Šaleška planinska pot, Po poteh Andraža in Geološka pot. 

Pokrajinski muzej Celje hrani bogato grafično zbirko, ki šteje preko 2400 grafik. V zbirki hrani tudi številčno skromno, vendar kvalitetno serijo japonskih lesorezov. Zaokrožena serija petinpetdesetih lesorezov imenovana Triinpetdeset slavnih pogledov na 53 postaj Tokaida je zrelo delo umetnika Anda Utagawe Hiroshige (1797-1858). Tokaido prikazuje staro fevdalno pot med Edom in Kyotom, ki je dolga preko 480 kilometrov in jo je Hiroshige večkrat upodobil. Lesorezi so del edine v celoti ohranjene in hkrati najstarejše serije v Sloveniji. Leta 1855 jo je založil Tsutaya in je glede na format odtisov znana pod imenom verikalna ali »tate-e» Tokaido. 

Po drugi svetovni vojni se je Rogaška Slatina širila iz svojega zdraviliškega središča v tri doline in na okoliške griče. Konec 20. stoletja je postala mesto, razdeljeno na skupno 55 ulic, cest in trgov, kar je lepo razvidno na mrežnem zemljevidu, ki ga je leta 2004 izdala Občina Rogaška Slatina (Lipnik, 2005).  

Čitalnice predstavljajo posebno poglavje slovenske kulturne in politične zgodovine. Prve narodno in politično opredeljene čitalnice so nastale že v prvi polovici 19. stoletja med slovenskimi dijaki in študenti zlasti v Gradcu, v revolucionarnem letu 1848 pa so njihovemu zgledu sledili še v Celovcu, Gorici, Trstu, Novem mestu in drugod.  

V poznem srednjem veku so gašenje in protipožarno varstvo na Slovenskem urejali požarni in gasilski redi. Prvi požarni red v slovenščini je izšel 18. maja 1825 z naslovom Ognj gasitni navod ali naredbanje ognj gasiti. Gasilni redi za deželo Štajersko so bili sprejeti v letih 1825, 1857 in 1867. Gasilni red je zahteve glede požarnega varstva razdelil na poglavja o gasilnih pripravah, o hitrem odkrivanju požara in obveščanju, o izvajanju gašenja, o opravilih po pogasitvi požara in o pokritju stroškov za gasilne priprave.  

Med Ljubenci še vedno kroži legenda o velikanu Krištofu Kumpreju s Primoža nad Ljubnim. Orjak naj bi bil velik tri metre, živel pa naj bi na domačiji Kumprej. Tu danes živi Krištofov potomec Franjo Kumprej, ki skrbno varuje dediščino svojega prednika. 

Ozkotirna proga, tudi ozkotirnica, je železniška proga, pri katerih je razdalja med notranjima bočnima stenama glave tirnic manjša od 1435 milimetrov. Železnica je bila neobhodni pogoj za razvoj premogovnikov v dobi, ko še ni bilo cenenih tovornih vozil. 

Zgodba o Humu, ''laškem Triglavu'', hribu nad mestom – k prebiranju, ogledovanju in poslušanju katere vas vabimo na pričujočih straneh, je ena izmed možnih zgodb o tem hribu, na katerega smo Laščani tako ponosni. Ta zgodba seveda ni popolna, je pa vsekakor zanimiva in osvetljuje Hum z različnih vidikov. Pa še nekaj je treba poudariti pri njej: nastala je na pobudo in v organizaciji Knjižnice Laško in je bila udejanjena na dveh večerih, posvečenih ''laškemu Triglavu'' v Knjižnici Laško junija 2006 in oktobra 2007. Pri spletanju te zgodbe je sodelovalo veliko Laščanov, ljubiteljev in prijateljev Huma – in to daje vsebini, ki jo predstavljamo, še dodatno težo. 

Anton Sovre, največji slovenski klasični filolog in prevajalec, se je rodil 4. decembra 1885 v Šavni Peči, vasi na levem bregu reke Save, med Hrastnikom in Zidanim Mostom. Tu je preživel svoje otroštvo, kasneje se je družina preselila v Krško.