Začetek obnove gradu Mirna
 

Na podlagi 1., 3. in 23. člena Zakona o varstvu kulturnih spomenikov v LR Sloveniji (UL LRS, št. 26-236/61), 201. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (UL FLRJ, št. 52-658/56), pisnega dovoljenja Zavoda za spomeniško varstvo  LRS, št. 36/1-62 z dne 11/1-1962, in na prošnjo Marka Marina z dne 30/9-1961 ter po sklepu seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev z dne 27/2-1962 je Občinski ljudski odbor Trebnje sprejel odločbo, po kateri se je Marku Marinu dodelila v uporabo parcela št. 1 z razvalinami nekdanjega gradu na Mirni v izmeri 2413 m2, ki je pripisana pri vložku št. 941 k.o. Mirna kot splošno ljudsko premoženje, za gradnjo poslovnih prostorov, ki bodo služili za teoretično in praktično delo igralske skupine, pri čemer zemljišče ostaja splošno ljudsko premoženje, dodeljuje pa se v brezplačno uporabo. V obrazložitvi je zapisano, da je grad eden od najbolj porušenih gradov in prepuščen samemu sebi. V obnovljene prostore, beremo v nadaljevanju obrazložitve, bo Marko Marin kot diplomant Umetnostne zgodovine in absolvent Akademije za igralsko umetnost namestil malo knjižnico, likovne zbirke in slikovno gradivo iz zgodovine izginulih spomenikov tega področja, kar bo pri prebivalcih vzbudilo interes.
Okrajno javno pravobranilstvo Novo mesto je 3/4-1962 Občinskemu ljudskemu odboru Trebnje posredovalo mnenje o tej odločbi, po kateri naj bi Marko Marin zgradil »poslovne prostore, ki bodo služili za teoretično in praktično delo igralske skupine«. V svojem mnenju ugotavlja, »da naša zakonodaja sicer pozna možnost dajanja zemljišča, ki je družbena lastnina, v uporabo privatniku, vendar le za potrebe zidanja stanovanjskih hiš in v izjemnih slučajih za opravljanje kmetijske dejavnosti. Nikjer v naši zakonodaji pa ne poznamo predpisa, ki bi dovoljeval dodeljevanje zemljišč privatnikom v druge namene in zlasti ne za poslovne namene, kot je to storila predmetna odločba. Pravilno bi bilo dodeliti zemljišče kaki ustanovi, zavodu ali drugemu pravnemu subjektu družbenega sektorja, v okviru katerega bi tov. Marin Marko lahko opravljal svojo dejavnost. Mnenja smo torej, da za izdajo uvodoma citirane odločbe ni zakonite osnove.« V nadaljevanju postane Okrajno javno pravobranilstvo Novo mesto 'spravljivejše': »Ker pa iz vašega spisa povzamemo, da se je ta dodelitev izvršila v sporazumu s spomeniško varstvenimi organi okraja in republike in da v stvari glede predpisa Zakona o varstvu spomenikov V LRS ni podana nevarnost zlorabe, ne bomo zoper izdano odločbo prevzeli nikakega formalno pravnega ukrepa v smeri odprave odločbe. Ne bi namreč radi, da bi naš morebitni predlog izpadel kot birokratsko oviranje kulturne dejavnosti v vašem območju, smatramo pa za svojo dolžnost, da vas na zgoraj omenjene okolnosti opozorimo.« A v svojem mnenju ostaja Okrajno javno pravobranilstvo Novo mesto nezaupljivo do 'gradnje poslovnih prostorov na enem od najbolj porušenih gradov in prepuščenem samemu sebi', saj svoje mnenje zaključi: »Morebitne investicije (privatne in družbene ?) v grajske ruševine ali kaki drugi nepredvideni momenti bi utegnili kdaj v bodoče povzročiti nezaželjene spore, ki bi utegnili biti pravno prilično komplicirani«.
Spomladi leta 1962 je Marko Marin skupaj z akademskim kiparjem Janezom Lenassijem in konservatorjem Ivanom Komeljem pripravil prvi obnovitveni načrt zaščite in obnove gradu Mirna, ki bi gradu z minimalnimi vložki dal ustrezno namembnost. »Sporazumeli smo se«, je zapisal Marko Marin, »da ničesar ne bomo podirali, očistili bomo ruševine in pri obnavljanju pazili na vertikalne dimenzije posameznih obstoječih objektov, vse ostalo pa podrejali sprotni aktualizaciji«. Na tej osnovi je statik Stojan Ribnikar v svojem Poročilu o pregledu razvalin nakazal vrstni red obnavljanja gradu, in sicer: štirioglati stolp, kašča, donžon in okrogli stolp.
9/11-1963 se je Marko Marin oglasil pri Ivanu Komelju na Zavodu za spomeniško varstvo SRS, »da bi ga podprli pri akciji za funkcionalno ureditev grajskih razvalin.« Ivan Komelj je v zabeležki po sestanku zapisal: »Obodno zidovje, kaščo in ostanke jedra bi (Marko Marin – op. p.) rad vključil oz. izrabil za gledališče oz. študijske prostore.« Marin mu je ob tej priliki povedal, kot je povzel Komelj, »da je kašča neuporabna, še naprej poka zidovje, uporaben je edino en okrogel stolp, ostanke jedra pa bi lahko vključili v novo gradnjo, ki bi dobila obliko moderne lupine z ustrezno razporeditvijo studijev. Ker danes ne vemo, v kakšnem obsegu so ohranjeni še zidovi grajskega jedra«, sta se z Marinom dogovorila, da »naj bi najprej pričeli s čiščenjem, nato pa bi arhitekt svojo zamisel lupine apliciral na obstoječe poglavitne spomeniške elemente še ohranjene arhitekture. Gre namreč zato«, meni Komelj«, če ničesar ne storimo na razvalini, bo prej ko slej popolnoma propadla, vsakršen ustvarjalni poseg pa utegne biti samo v korist, še posebej, če pri takem posegu že od vsega začetka sodelujemo s projektantom.« Komelj je svojo zabeležko sestanka z Marinom zaključil: »Na razvaline mirnskega gradu moramo gledati drugače, kot na razvaline srednjeveških gradov, kjer je šlo ponavadi za naravno propadanje ali manjša zavestna rušenja. Mirnski grad so kratkomalo podminirali in je vprašanje, koliko je še ostalo arhitekturnih elementov, ki imajo še spomeniški značaj. Morda bi novo arh. nadomestilo v obliki lupine vrhu grajskega kopca odlično nadomestilo nekdanjo vizualno podobo srednjeveškega gradu, ki je dominirala na grajskem hribu«.
16/2-1967 je Marko Marin zaprosil Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani za odobritev adaptacijskih načrtov ruševin gradu na Mirni, ki so predvideli le ohranitev obstoječih delov in prilagoditev funkcije prostorov današnji uporabi, omogočali pa so tudi morebitne kasnejše dozidave porušenih delov. »S tem bi objektu ne bila prizadeta nobena škoda«, je v prošnji zapisal Marko Marin, »pridobil pa bi vsaj na ohranitvi tega, kar še stoji, pa čeprav samo v tlorisni zasnovi«. Načrte je zasnoval Janez Lenassi, izrisal pa pod njegovim nadzorom Borut Šajn, študent 3. letnika arhitekture. Marko Marin je zaprosil še za zaščito zelenega pasu okrog ruševin, in sicer zaradi privatnikov, ki po mili volji razpolagajo z zelenicami in drevjem okrog gradu. Po razgovoru, na katerega je Ivan Komelj 27/2-1967 pozval Marka Marina, »da bi se podrobneje pogovorili o nekaterih malenkostih, ki jih ni mogoče razbrati iz načrta, je Komelj 3/4-1967 v zabeležki zapisal, da sta nesporazume razčistila, in dodal: »Končno, kar zadeva mirnski grad, je v redu vse, karkoli se dela in se bo delalo. Glavno, da se ruševine ne rušijo. Načrt ohranja poglavitne sestavine, rekonstruira do neke mere tudi zunanji obzidni obod. Motiva arkad zaenkrat ne bodo rekonstruirali.«
30/8-1969 je Marko Marin zaprosil Medobčinski zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani za soglasje k »rekonstrukcijskemu načrtu nekdanjega gradu na Mirni«. V prošnji je pojasnil še drugič po letu 1961 namen revitalizacije mirnskega gradu: »Že pred leti sem se zanimal pri SOB Trebnje za ta objekt, ki bi bil s primerno adaptacijo uporaben za delo Ad Hoc igralske skupine, ki trenutno deluje na Koprskem pod imenom Mestnega odra in bi ji grad zlasti v izvensezonskem času služil kot študijski in ateljejski prostori. Generalni razpored prostorov bi bil ta: objekt 1 – kašča bi služil za gledališki atelje, objekt 2 – srednji del za stanovanjske prostore, objekt 3 in 4 pa za arhiv, knjižnico in druge shrambne namene. S primerno ureditvijo teras v dvoriščnem delu objekta bi se pridobil tudi na prostem igralni prostor. Zaradi minimalnih finančnih sredstev je postopna adaptacija razpotegnjena na nedoločen čas in bo mogoče opraviti vsako leto le toliko del, kolikor bo na razpolago denarja.«
Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana je 15/9-1969 potrdil načrt rekonstrukcije streh na gradu, in sicer nad kaščo – objekt št. 1 ter na stolpu – objekt št. 3, ki jih je izdelal Oddelek za arhitekturo Univerze v Ljubljani pod vodstvom dipl.ing.arh. Antona Bitenca.
V času čakanja na gradbeno dovoljenje se je 19/3-1966 na podlagi pravnomočne odločbe Občinskega ljudskega odbora Trebnje, št. 466-10-62-3, z dne 28/2-1966, vknjižila pravica brezplačnega uživanja parcele št. 1 z razvalinami nekdanjega gradu na Mirni v korist Marka Marina.
Na lokacijsko dovoljenje je moral Marko Marin čakati do 28/11-1969. Z odločbo, ki jo je izdal Oddelek za gospodarstvo Skupščine občine Trebnje, je Marko Marin dobil dovoljenje, da adaptira grad pod nadzorom Zavoda za spomeniško varstvo in statično preizkusi morebitne še obstoječe nosilne elemente. To dovoljenje pa ni nadomestilo gradbenega dovoljenja, ki se mora zaprositi s posebno vlogo in k vlogi predložiti načrt gradnje.
12/3-1970 je Oddelek za gospodarstvo in finance Skupščine občine Trebnje izdal gradbeno dovoljenje, po katerem se Marku Marinu dovoli »obnoviti streho na objektu št. 1 in 3 na mirnskem gradu…tako da je potrebno posvetiti posebno skrb sanaciji zidu, pri tem pa je treba porušiti vse dotrajane stene in jih nadomestiti z novimi ter jih povezati z vezmi…Vsa dela (se morajo) poveriti pooblaščenemu gradbenemu podjetju ali obrtniku, izvajati pa se morajo pod strogim strokovnim vodstvom«.


Uporabljeni viri iz arhivov INDOK Informacijsko dokumentacijskega centra za dediščino pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, Območne enote Novo mesto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Studio 5 Mirna.

 
ZADNJA SPREMEMBA: 8.10.2012 © Kamra 2008

O Kamri...
Pogoji uporabe
O piškotkih...